Izraz 'vaginizem', ki ga je skoval ameriški ginekolog Marion Sims v drugi polovici 19. stoletja, se uporablja še danes v strokovnih krogih ginekologov, seksologov, psihiatrov in splošnih zdravnikov. Opisal ga je kot krč mišic medeničnega dna, ne da bi poznali patološki vzrok zanj.
Po klasifikacijskem sistemu Svetovnega združenja za spolno medicino, je bolečina pri spolnem odnosu sedaj opredeljena kot disparevnija ali vaginizem. Disparevnija je definirana kot trajajoča ali ponavljajoča bolečina pri poskusu vstopa ali pri popolnem vstopu v vagino in/ali vaginalni penetraciji penisa. Vaginizem pa je trajajoča ali ponavljajoča težava ženske pri vaginalni penetraciji penisa, prsta ali kateregakoli drugega predmeta, kljub temu, da si ženska to želi. Ob tem so prisotni še: nehotno krčenje mišic medeničnega dna, izogibanje penetraciji ter vnaprej pričakovan strah pred bolečino, kar vodi v izogibanje spolnim aktivnostim. Preden ženski rečemo, da ima vaginizem, je potrebno izključiti ali obravnavati strukturne (anatomske) ali druge fizične abnormalnosti (bolezenske spremembe) spolovila.
Ženske s to spolno motnjo je sram, da bi kdo izvedel za njihovo težavo. Občutek imajo, da je nekaj narobe z njimi. Težave ne zaupajo niti svojim prijateljicam. Navadno šele po nekaj letih ugotovijo, da gre pri njih za vaginizem. Večino od njih ves čas muči občutek krivde, najprej, ker ne uspejo imeti vaginalnega spolnega odnosa, kasneje, ker v življenju niso zmogle koraka za spremembo.
Za ženske z vaginizmom je značilna višja stopnja katastrofičnega doživljanja bolečine, zato je njihova prioriteta kontrola bolečine ter s tem posledično izogibanje spolnosti zaradi predvidevanja ponovne bolečine. To vodi do povečane pozornosti in negativnega ovrednotenja spolne izkušnje ter povečanega izogibanja in umikanja spolnim odnosom. Hkrati lahko poskus penetracije sproži bolečino, saj je obrambna reakcija telesa povečanje tonusa mišic medeničnega dna. Ko ženska dobi potrditev pričakovane bolečine, je začarani krog sklenjen. Ta trajajoč negativen proces uniči genitalni in spolni odziv ter vodi v boleče spolne odnose ali vaginizem.
Zakaj pride do mišičnega krča, ni čisto jasno. Predvideva se, da nenamerna kontrakcija mišic medeničnega dna nastane med izpostavljenostjo grozeči situaciji. Vzrok za spazem se pripisuje različnim razlogom, od psihosomatskega strahu pred seksom in/ali vaginalno penetracijo, do ponavljajoče ali dozdevne izkušnje bolečine med vaginalnim spolnim odnosom. Vaginizem je lahko povezan z drugimi psihološkimi težavami žensk, kot npr. anksioznost, fobična zaskrbljenost in depresija.
Vzroki za vaginizem se lahko nahajajo tudi v kulturno specifičnih pogledih na spolnost, kot so: negativni pogledi in stališča do spolnosti, verska konvencionalnost, pomanjkanje spolne vzgoje in travmatični spolni dogodki. Pri ženskah z vaginizmom so ugotovili tudi povečano pojavnost spolnih zlorab v otroštvu. Podatki o razširjenosti vaginizma so skromni, ocenjujejo, da se lahko pojavi v 1-5 % pri ženskah v reproduktivnem obdobju.
V obravnavi ženske z vaginizmom seksualni terapevt naredi razširjeno anamnezo, s katero išče biološke, psihološke in socialno-kulturne vzroke za težavo. Težavo in zdravljenje predstavi ženski ter njenemu partnerju_ki, da se nato skupaj odločita za nadaljnjo obravnavo. Pregled sledi, ko je ženska pripravljena nanj. Nato jo vključi v poglobljeno kognitivno vedenjsko seksualno terapijo, s katero se uči specifične seksualne tehnike kot npr. terapijo za osredotočanje na občutke, vaje za sistemsko desenzitizacijo določenega predela spolovila ter vaje za sproščanje mišic medeničnega dna. Po potrebi ji svetuje uporabo vaginalnih dilatatorjev. Med terapijo ji vaginalni spolni odnos odsvetuje, opogumlja ponovno vzpostavitev in spodbujanje spolne aktivnosti brez penetracije. S tem se preprečuje občutek krivde ter se spodbuja razvijanje spolne samopodobe in s tem posledično dviguje spolna želja.
O vaginizmu se, kot je ugotovila Katja, skoraj nič ne govori in ne piše. S tem prispevkom želi Slovensko seksološko društvo ženskam, ki imajo katero od zgoraj opisanih težav, povedati, da niso edine s to težavo ter, da je težavo s primerno terapijo in s sodelovanjem partnerja/ke možno odpraviti, oziroma jo pozdraviti.
Po pomoč se lahko obrnete na seksologinjo in ginekologinjo Gabrijelo Simetinger, Ginekološka ambulanta, Splošna bolnišnica Novo mesto, in psihiatrinjo Ireno Rahne Otorepec, Ambulanta za spolno zdravje, Center za mentalno zdravje, Ljubljana.
Za Slovensko seksološko društvo
Gabrijela Simetinger